Kampiranje iz Dinarskega gorovja v Alpe, en vročinski val za drugim

Napisano v udobju klimatizirane Sun Roller mobilne hiške

Čas v kampu poteka povsem drugače. Ko pridemo od doma, smo še vedno našpičeni, da si iščemo delo, da smo napeti, živčni, ker se počutimo nekako nekoristno – napisati še en blog, dokončati tisti raziskovalni članek, oblikovati izobraževalni program za jesen… Vam je poznano? Toda dinamika kampa se počasi usede v naš metabolizem, z vsakim popitim pivom globlje. Neizogibno je. Naš bivanjski prostor se je zmanjšal, ne najdemo več mirnega kotička za delo. Počasi se predamo, vzamemo v roke knjigo – kak triler o morskih psih je pravšnji za na morje – z ženo občudujemo sončni zahod, opazujemo otroka, ki uživata v večernih valovih… Počasi, ne da bi zares opazili, se je naše življenje upočasnilo.

Če ste en teden v istem kampu, lahko opazujete ljudi prihajati in odhajati. Tri-generacijska družina se vsakodnevno srečuje pri kosilu in večerji; skupinica mladih je uživa v soncu in pivu… In smrt. Priča ste tudi smrti. Imate prednje sedeže pri ogledu družinske tragedije. Bližnji sorodnik je doma umrl. Družina, ki je ravno prejšnji dan prispela na počitnice, je v šoku. Skupaj žalujejo, skupaj jočejo. Potem si nadenejo črnino, spakirajo in gredo domov, še preden se je dopust prav začel. Ostali kampisti smo zgolj tiho občinstvo.

»Plapolanja šotorske ponjave s popoldanski sapici pač ni možno z ničemer nadomestiti«

Udari realnost. Ne, nismo pobegnili neumornim kolesom življenja. Še vedno meljejo.  Vsake toliko časa pa se ustavijo za nekoga, ki nam je blizu – prijatelj, sovražnik, znanec ali sorodnik – tudi član ožje družine. Nekega dne se bodo ustavili tudi nam.

Ne, kampiranje ne odklop od realnosti življenja. Pač pa postanejo realnosti življenja malce počasnejše. Udobje civiliziranega življenja je malce odstrto, v polnosti smo soočeni z naravo. Ne čisto v polnosti, toda vseeno bližje, kot smo vajeni. Slišimo škrebljanje dežja po strehi mobilne hiške, kuhamo se v žgoči vročini mediteranskega sonca…

»Narodni park Biokovo, ki je prepreden s pohodniškimi potmi, je od Makarske oddaljen le dobra dva kilometra«

In pripekajoča vročina se nam dogaja, brez dvoma in vsak dan. Makarska, ki je statistično najtoplejše Hrvaško mesto, v tem oziru ne razočara. Višek turistične sezone je, vsa naselja na Makarski rivieri so polna turistov, ki so si za bivališče večinoma izbrali hotele ali apartmaje. Obala malce spominja na italijanske riviere, kjer se vzdolž plaže vije na stotine, tisoče ležalnikov, užitkarske turiste, ki se gnetejo na njih, pa pred pripekajočim opoldanskim soncem ščiti le tanka tkanina raznobarvnih senčnikov. 

Makarska je resnično zelo popularna počitniška destinacija, kjer dominirajo v glavnem dražji hoteli, apartmaji in mobilne hiške. Malce manj prostora je za šotore in avtodome, vsaj v kampu, kjer bivamo mi. Tokrat ni prvič, da počitnikujem v mobilni hiški. Čeprav sem bolj zaprisežen šotorist kot kaj drugega, pa je tudi mobilna hiška kampiranje, čeprav bolj udobna kot šotor, prikolica ali avtodom. Seveda je pa tudi precej dražja. In nekako ne daje svobode, ki jo osebno čutim v šotoru ali avtodomu. Plapolanja šotorske ponjave s popoldanski sapici pač ni možno z ničemer nadomestiti. Ko šotor obsije vroče sonce, je notri sonce in takrat je bolje ne siliti notri. Sicer pa – kadar je mobilna hiška na pripeki, tudi klima naprava, s katero je opremljena, komaj dohaja – ali pa tudi ne. 

Makarska pa je idealno izhodišče za vse zagrete pohodnike, saj se v zaledju dviguje mogočna gorska veriga Biokovo, ki je na najvišji točki visoko čez 1.500 metrov. Narodni park Biokovo, ki je prepreden s pohodniškimi potmi, je od Makarske oddaljen le dobra dva kilometra. Biokovo nudi povsem drugačno izkušnjo od dnevnega rituala »na plažo, iz plaže, na plažo, iz plaže« – odmik od mase turistov, prečudovit razgled in nižje temperature.

Ampak ta izkušnja ne bo zame, ne tokrat. Naša dalmatinska zgodba se počasi zaključuje. Za nami je čudovit kamping vikend. Ker nisem ravno človek, ki bi užival v poležavanju in brezdelju, sem si ustvaril svojo lastno verzijo kampiranja. S prenosnikom, ki sem ga uspel pretihotapiti od doma, lahko pišem bloge in delam na projektih.

»Dinamika kampa se počasi usede v naš metabolizem, z vsakim popitim pivom globlje«

Sem tudi človek, ki je težko na enem mestu. Zato se že zdaj, ko še nismo niti dobro spakirali za domov, veselim našega novega kampiranja, ki bo sledilo po le tridnevni pavzi doma – tokrat v dolino rekel Soče.

Ostanite z nami ter berite o naši novi kamping epizodi. Nismo ekstremisti, smo le povprečni kampisti, ki se veselimo vsake izkušnje v kampu.

Kakšne pa so bile vaše kamping dogodivščine? Vsekakor jih delite z nami v komentarjih!